Domovojeva potepanja

Nemiren duh sanja o projektih, ki jih še ni izvedel, o krajih, kamor še ni stopil njegov uren korak in o ljudeh, katerih navad še ni spoznal. Tako se je ta dan moja koprneča duša cele pol ure bojevala s pametjo in je slednja na kraju kajpada kapitulirala ter tudi formalno uredila stvari za potep po Japonskem.

Moj delovni teden, poln metafizičnih dvomov, namreč zaznamujejo vsakodnevne težavice kroničnega deloholika, stres in naglica, kaos vesoljnega. Japonska pak, po drugi strani, se mi zdi oličenje umirjenosti, reda, spokoja in pragmatične sistematičnosti – vsega torej, česar mi ta trenutek primanjkuje. Skok v deželo vzhajajočega sonca morja bo torej tudi nekakšna eksistencialno/izkustvena oblika geštalt terapije, balansiranje mojega lika in podobe, ki obsega razsežnosti telesa, duše ter duha … Morda pa me nove perspektive in zen vpogled v obstoj na koncu pripeljejo še do razsvetljenja! 🙂