vzhodnjak
Friday, December 31st, 2010(podóba prva) Lepo je priti v zrela srednja leta. Nič več si ne prizadevaš za poklicno kariero, posvetno slavo in meščanski ugled, ne vzbujaš si več nad, ki jih nisi kos uresničiti in nihče več resno ne računa nate (tudi šefi, ki kar naprej razmišljajo o nas in si izmišljujejo ene načrte in projekte, ki jih nihče ne šteka – jaz vsekakor ne – odgovornosti in naloge že bolj razporejajo med mlajše sodelavce; ženske pa so se me itak celo življenje izogibale v širokem loku). Tako lahko vedno pogosteje čisto enostavno in spontano zdrknem v nekakšen ljubeznivo zdolgočasen spokoj in iščem le kotiček, kjer bi se lahko mirno posvetil lagodnemu brezdelju. Filozofi takšno stanje zavijejo v cele dolge stavke čudnih besed in jim pravijo taoizem.
(podóba druga) Kot namišljeni zen bojevnik ne zapravljam besed z metafizičnimi špekulacijami o reinkarnaciji, zakonu kozmične karme ali posmrtnem življenju, ampak stvari stoično sprejmem take, kot pač so. Povsem resno razmišljam tudi, da bi se vpisal na tečaj kenda, vzhodnjaškega mikastenja z bambusovimi meči.
(podóba tretja) Akorávno stripovski Vedež, sem o umetniški formi mange doslej poznal le način montaže, kjer prizori ne predstavljajo zaporednih faz dogodkov, temveč različne aspekte iste situacije. Dokler nisem začel po rokah svaljkati svoje prve gekige, “Haruka na Machi e” Jira Taniguchija, ki me je navdušila do te mere, da zdaj v požrešnem pohlepu goltam vase še papirnate špehe Osamu Tezuke, Yoshikira Tatsumija in Shigeru Mizukija.
Temeljite priprave na zavzetje Japonske so se torej že začele. Zgodaj. 😉
