Prepotovati vse po slovansko govoreče vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse evropske države. Še pet štiri tri dve ena. Odkljukano. 😀
Prepotovati vse države. Malo morgen. 😐
Rhaglen ddwr yn gorfodi cannoedd o filoedd o bobol i godi pac. Mae’r ynys yn gyn wladfa Ffrengig a chyn hyn mae gwleidyddion yno wedi siarad cymysgedd o Creol a Ffrangeg. Ffrangeg yw iaith swyddogol y llywodraeth y rhan fwyaf o’r amser. Dywedodd fod yr haid yn rhywogaeth fach, sydd bron yn amhosib eu gweld am eu bod yn dryloyw.
Klanjam se milozvočnemu in preklicano zapletenemu jeziku valižanskemu, ki obrača moj razum kot voda mlinsko kolo, med jezikoslovci žanje nedvomno simpatije najširšega spektra. Ali kljub temu ne morem skriti zadovoljstva nad dejstvom, da je druga tukajšnja uradna govorica vendarle angleščina – oziroma vsaj neka njena lokalna prostodušna različica. 😕
Življenje je pač takšno, kakršno je – nekatere stvari si lahko izbereš sam, velike večine pač ne. Kajti lepota življenja je brezobzirna in živi se le enkrat. Zadnje dni me je (in bržkone tudi vse moje štiri bralce) tako goreče zanimalo, če bom zbral pogum in enkrat poskusil haggis. Menda je dober, zatrjujejo Škoti, čeprav ne poznam nikogar izven Škotske, ki bi se mu zdela ovčja drobovina s krvjo okusna. Pri nas doma nihče nikoli ne bo skuhal haggisa, v tukajšnjih škotskih pubih pa si ga tudi ne upam naročiti, kajti če mi ne bo všeč, ga bom moral pustiti in naročiti kaj drugega, pa se mi zdi škoda denarja. Pa tudi tak odnos do hrane je neprimeren, saj je v Afriki veliko lačnih otrok, ki bi z veseljem pojedli tisti haggis. Tudi v zakotnih vasicah ukrajinskih Karpatov sem videl veliko malih raztrgancev, ki bi bili haggisa gotovo zelo veseli. Naj ga mar pošljem v Ukrajino, če mi ne bo všeč? Ampak en haggis najbrž ne bi nasitil mnogo otrok …
Kakorkoli že, iz svoje gole dobrohotno-topoglave radovednosti, vedoželjne nravi ter svobodnega in pustolovskega duha sem si dal danes haggis sevirati za spontano kosilo. In z zmagoslavno zlobnim krohotom pospremljam one, ki so me spehali v vrečo moje lastne bojazljivosti – haggis mi je tako neizmerno teknil, da si bom jutri naročil še enega! 😎
Glede določenih stvari si nikoli nisem delal utvar in tako tudi nisem pričakoval, da me bo na Škotskem pričakalo nekakšno tropskosuho, puščavsko ali pa sredozemsko-etetijsko podnebje. Préjkone je namreč res, da je tukajšnje nebo konstantno spremenljivo v najrazličnejših odtenkih utrujene vseobče sivine, iz katere, če že ne curkoma lije, pa vsaj zoprno rosi takorekoč stálno (domorodci poznajo kajpak več imen za različne vrste dežja). Klima skratka, kakršne se lahko razveselijo le komarji, žabe in druge vlagoljubne živali. Naključni popotnik brez koledarja bi utegnil te dni celo sámozadovóljno ugotoviti, kakšno neznansko milo jesen je Otoku letos namenil ljubi Bog. Kako je šele pozimi, ko z Atlantika preko Hebridov potegne bridkohladen piš in se pobelijo koprenasta škotska višavja in obalna pogorja, raje niti ne pomislim.
Kaj veš, kaj se je moralo motati po glavah prastarih Škotov (po pričevanju Rimljanov so sloveli po svojem nemogočem rokomavharskemu značaju, ki je pogosto mejil že kar na blaznost), da so se pod tem neprijazno nizkim severnim nebom oblekli zgolj v krilo. 😐
