vinho tinto pa take fore
V bledi dopoldanski svetlobi se majhne kockaste hiše starodavnega mavrskega mesta lesketajo v hladnem blišču, sonce se poigrava na oblačkih izpušnih plinov, kot bi bili nekaj lepega in ne le navadna umazanija in dan se polagoma polni s toplino. Že čez kakšno uro žerjavo sonce tolče z vso neusmiljeno silino in granitne kocke tlakovanih ozkih uličic, nabasanih s turistično kramo in neuporabno bižuterijo, kar puhtijo od vročine.
Kljub temu se ni bati, da bi se v ljubo Eslovénio vrnil kaj bolj zagorele polti … Dneve preživljam večinoma v senci, ukvarjam se s pridobivanjem energije iz nič ter se ob razmišljanju o sprejemanju monotonije in spreminjanju le-te v stalnost hladim z vedno novimi požirki portugalskega (naj mi bo oproščeno – ne baš vrhunskega) piva. V tem blago lebdečem stanju napol izmučenega in napol osredotočenega duha si občasno za spremembo naročim še vrček sangrije, zavoljo svojih zapletenih prehranjevalnih navad pa si ob večerji obvezno privoščim še tamajhno buteljko lokalnega rdečega vina.
In ko izveski trgovin nesmiselno utripajo v noč, se v posteljo skobacam že prijetno omamljen. 🙂
July 17th, 2010 at 18:41
Oooo, spet na poti, lepo.
Le previdno s tole domačo rdečko oz. črnino, zna biti jako zahrbtna.
Kje na Portugalskem si, če ni skrivnost?
July 17th, 2010 at 21:52
Lakše malo s totim alkoholom. 🙂 Medtem ko ga ti pridno cepaš, sem jaz že dober teden brez kapljice alkota. Na zdravje z vodo.
July 17th, 2010 at 23:36
@anka
Gore-dole po Portugaliji, saj veš, ta trenutek v Portu. Potlej skoknem malo še na Baskovsko in Katalonsko.
@borste
Ih, saj me poznaš. V svojih zagonetnih pripovedih, polnih refleksij in rahlo sterilnih zasukov pol stvari povem po resnici, pol pa, kakor pač besede naneso. Poleg tega pa sem vso leto takorekoč abstiniral, zavoljo fičkota kakopak. 😕
Srčno pa me veseli, da ima ta blog še bralce! 😀