Domovojeva potepanja

Naj mi bode dovoljeno, tokratni zapis z lepo domačo priliko, biserom narodne modrosti začeti – če se prasica navadi v rž, jo moraš pobiti ali pa rž požeti, poboljša se sama ne. Podobno je s popotništvom – če se mu uspe prihúljeno vtepsti v glavo trmoglavcu, le-ta, komaj vrnivši se z enega popotovanja, že úrno zbira svoje telesne in duševne sile za naslednjega.

Pozorni bralec in dražestna bralka sta pač bržkone že sama uganila, da je moja letošnja popotna parabola potekala po kaj zanimivih deželah: Severni Irski, Baskiji in Kataloniji. Da pa bi karseda harmonično zaokrožil ves ta prijazni vtisk, sem se z vzvišenimi ideali in cilji odločil obiskati še eno tujo zemljó, ki ima takisto ambicije v bližnji bodočnosti neodvisna država postati – deželo, ki se kliče Škotska. Dopusta imam navsezadnje še kar nekaj, denarja pa tudi kot hudič toče!

Da bi modremu temu preudarku in sklepu kdo ugovarjal, ni nikogar pod milim nebom, upam.

No, pa je bil spet eden izmed tistih dnevov, ko je potrebno tudi takšno povsem neobvezno počitniško vándranje dvigniti na višji kulturno-umetniški nivo, seveda v okviru svojih skromnih zmožnosti in želja.
Moja prva izbrana destinacija je bil tako znameniti Guggenheimov muzej moderne in sodobne umetnosti v Bilbau, tista s titanom prevlečena arhitekturna mojstrovina, ki s svojo podobo kraljuje ob reki Nervion. Nato sem si na poučni poljudnoznanstveni razstavi z naslovom Cuerpos Humanos pozorno ogledoval razne razstavljene eksponate. Najprej so bili, v formalinu ali v čemerkoli že so bili namočeni, v tematskem zaporedju od stadija enega tedna pa tja do osmih mesecev starosti razstavljeni čisto pravi človeški embriji. V lepi vrsti zložene so jim sledile vitrine s prerezanimi moškimi in ženskimi (mogel sem celo prepoznati njih značilne aziatske obrazne poteze) glavami, lobanje in kosti, notranji organi in genitalije (ponekod so se jih še držale kot porcelanaste nitke krhke sramne dlačice) so dremali v kozarcih špirita; poleg mumificiranih človeških trupel z nazorno poudarjenim živčevjem in ožiljem, ki so se ponosno krivila med redkimi naključnimi obiskovalci, pa so se kot grozljiv krešendo popolnega gnusa bohotile rezine narezanih moških torzov.

Vmes enkrat med razstavo mi je postalo tudi malce slabo in bi že skoraj bruhal (a potem vseeno nisem). Razlog za to bo bržčas tičal v malo prej pokonzumiranih špagetih in malem pivu …

Odkód in od kdaj se je ta blaga in dobrodušna naklonjenost Baskom, tem eksotičnim, po toploti hlepečim bitjem tako močno zasidrala v mojo dušo, vam ta trenutek, bógme, ne bi znal povedati.
Bržkone pa se lahko se opiramo na domnevo, da je to koprnenje po deželici, kjer se Pireneji strmo spustijo v Atlantik, povezano s podobno usodo ljudstva iz podalpskega rezervata, ki je obkroženo s stoletnimi Sovragi in zatiralci uspešno preživelo do dándanášnji. Verjetno nosi svoj del krivde tudi njihov skrivnostni, izoliran jezik, ki mu zavoljo njegovega neindoevropskega izvora lingvisti po širnem svetu zaman iščejo sorodnike, kar mu kájpada na nek način daje vso pravico do nekakšne vzvišene prevzetnosti …

No, v glavnem, zdaj sem tukaj.

Davide je doma s Sicilije, živi, dela in počiva pa blizu Firenc. Kot eden tistih nesrečnežev, ki jim je pač usojeno, da trpijo, zasluži ravno toliko, da preživi in letos sta si s punco uspela privoščiti celo potovanje. Spita, kot svobodni duši, ki ne poznata ne prisile in ne pravil, večinoma pod milim nebom; dva dni že ni prav nič jedel niti pil in skorej je od lakote in žeje pojemal, pove med dolgoveznim in gostobesednim stresanjem liričnih angleških približkov. Kje bosta jutri, pojutrišnjem, še ne ve, o tem ne odloča. „Ona je kapitan.“, ga prevzame nekakšno blago malodušje, tako se pač dogaja nam možakarjem povečini. Nato pa me v življenja neizprosni sili zarotniško pogleda, pomežikne in reče: „Včasih je vseeno bolje potovati sam, koliko bolje bi se človeštvu godilo brez balasta emocij.“
Na to, kakor na odvečno potrjevanje samoumevnega, nazdraviva.

V bledi dopoldanski svetlobi se majhne kockaste hiše starodavnega mavrskega mesta lesketajo v hladnem blišču, sonce se poigrava na oblačkih izpušnih plinov, kot bi bili nekaj lepega in ne le navadna umazanija in dan se polagoma polni s toplino. Že čez kakšno uro žerjavo sonce tolče z vso neusmiljeno silino in granitne kocke tlakovanih ozkih uličic, nabasanih s turistično kramo in neuporabno bižuterijo, kar puhtijo od vročine.
Kljub temu se ni bati, da bi se v ljubo Eslovénio vrnil kaj bolj zagorele polti … Dneve preživljam večinoma v senci, ukvarjam se s pridobivanjem energije iz nič ter se ob razmišljanju o sprejemanju monotonije in spreminjanju le-te v stalnost hladim z vedno novimi požirki portugalskega (naj mi bo oproščeno – ne baš vrhunskega) piva. V tem blago lebdečem stanju napol izmučenega in napol osredotočenega duha si občasno za spremembo naročim še vrček sangrije, zavoljo svojih zapletenih prehranjevalnih navad pa si ob večerji obvezno privoščim še tamajhno buteljko lokalnega rdečega vina.

In ko izveski trgovin nesmiselno utripajo v noč, se v posteljo skobacam že prijetno omamljen.

Moj delovni teden je zaznamovan s celim kupom vsakodnevnih težavic kroničnega deloholika, raznolike zapletene naslága stresa, naglice in metafizičnih dvomov. Na svojih vandranjih moram pak vse tisto, kar nosim in potrebujem na poti, zreducírati v ne prevelik in ne pretežak nahrbtnik ter uspešno krmariti med prisiljenim odeválnim minimalizmom, redom in telesno obremenitvijo. Uživam v tej preprostosti, saj mi pomaga osredotočiti se na bistveno in ena mojih najljubših stvari je gledati, kako je dični oprtač z vsakim potovanjem vse manjši in praznejši dodatnih oblačil ter kozmetično-higienskih pripomočkov.

Akópak po drugi strani dobro premislim, natovarjam ravnokar za naslednji skorajšnji potep poleg príličnega fotoaparata še tri objektive, mini kamero, mini stativ, tri filtre, rezervne baterije, spominske kartice in čitalec zanje, mobilnik, mp3 plejer, e-bralnik, netbook in metre pripadajočega kablovja, priključkov in polnilcev.