Domovojeva potepanja

Za mnogotére popotnike je pravi čar vsakega potovanja v iskanju prvobitnega stika z gostoljubnimi domačini, prvoosebnega izkušanja njihovega pristnega vsakodnevnega življenja ter njihovih navad, ob tem pa začutiti toplino razmajane postelje in okusnost lokalne specialitete, ki jo prijazna domorodka obilno mehke riti in krepkih beder servira na trhlo leseno mizico sredi svoje skromne bajtice.
Zame ne. Človek zapletenega in občasno utrujajočega značaja si preprosto zadegam nahrbtnik na rame, se podam na avtobus ali še raje vlak, prispem koder in pogledam kar me je volja, pri čemer me direkten stik in izkušnja prvinskega spoznavanja življenja domačinov kaj malo zanimata. Tudi različne oblike vagantskega družabnega mreženja, fenomen couchsurfinga ter druženje in spoznavanje v hostlih, ki veljajo za bolj sproščeno obliko bivanja in kjer se hitro navežejo stiki s somišljeniki, me v svojem skrajnem individualizmu pustijo hladno ravnodušnega.