Domovojeva potepanja

… kakor ga vidijo ribe.

Prav hecne stvari privreju človeku včasih v spomin; morda zaradi melanholije prihajajočih praznikov ali pa se sličice davno minulih dni po betici sentimentalno razlezejo zaradi kakega globljega pomena, kdo bi vedel.
V poznodecembrskih dneh pred točno 20-imi leti sem imel tako recimo čast kot član kluba sivomaslinastih robáč v topi kontinuiteti pasivnosti poslušati naše starešine, ljudi, ki jim je narava podelila samo polovičen obrok možganov in ki so celo življenje trenirali kovanje leporečja o globjem socializmu. Istočasno pa se je po znamenitem načelu nedoločljivosti v sosednji deželi in v nič manj klavrnem stanju neki Nicolae Ceaucescu popolnoma ovil v svoje prhuti, zložil letalno mreno ter (ne baš prostovoljno, to je pač treba omeniti) nastavil svoj vampirski torzo puškam jeznih bašibozukov (verjetno nas je tistihmal ob krvavih romunskih posnetkih bolj malo slutilo, da smo pravzaprav z istega pašnika ).

No, po Romuniji, kjer ulicam še vedno kraljujejo vprege takšne in drugačne oblike, sem se od takrat potikal dvakrat. In mogoče je res pravi čas, da predstavim nekaj zasebnih pogledov na to zanimivo deželo.

Dolga leta, da ne rečem desetletja, sem za prekladanje od točke A do točke B v svetem potrpljenju uporabljal, kot je to nižjemu plebsu predpisal ljubi Bog, prvenstveno lastne noge.
A na resnici ustrezen substancialen način je treba povedati, da je za prestavljanje po prostranem svetu čásih potrebno uporabljati tudi prav za to namenjena sredstva. Za večja in daljša transcendentiranja v nek drug prostor in stvarnost je avion, sevé, nujno zlo, akoravno utesnjeno in zapeto (pa tudi sicer ne gre, da bi človek juckal od veselja nekaj kilometrov nad trdno zemljico). Na zračnih poteh me umejo morda nekolikanj razvedriti le tiste na natečajih simpatičnosti skrbno izbrane razdeljevalke zastonjskih napitkov.
O avtobusih in njih neudobni natrpanosti ne bi izgubljal besedí. Še najraje se dam prevažati z vlaki; posebej rad imam kake meditativno dolge, mehko raznežene vožnje preko širnih ravnic, ko lahko v miru nastajajo prenekateri osnutki za sproščena, ne nujno globoka razmišljanja. Tudi brezskrbnost glede prave poti in parkiranja, možnost pretegovanja na tapeciranih klopeh, sprehajanja do jedilnega vagona, pljuvanja skozi okno in uganjanja drugih podobnih kratkočasnosti je treba všteti v plus, da pridiha romantičnosti na tem mestu niti ne omenjam.

Uživač prepiha ter mušic in ostale leteče golazni v zobeh, kakor je to poleg raznih besedavljev in mladih puhloglavcev recimo tudi cenjeni don Žakob, nisem bil nikoli. Pravzaprav sem bil na podlagi cele palete izgovorov doslej popolnoma ravnodušen do kakršnekoli kotaleče se pločevine. A na zrela leta sem si, povsem v duhu svojega skromnega mentalnega dometa, le privoščil nov novcat in v sinjih barvah Manchester Cityja dičeč se Evropski avto leta 2008.
Zdaj z očaranim bolščanjem ostro fiksiram njegove občudovanja vredne podrobnosti in mu poetično izražam čustva najgloblje ljubezni. In v mislih vzneseno planiram najine bodoče velike skupne projekte zvedljivega raziskovanja vsega lepega in plemenitega, kar ponuja beli svet.