o (ne)konvencionálnih poteh
Nekatere destinacije in poti veljajo za splošno popotniško obravnavo kot še posebej prvoklasne, denimo potovanje s transibirsko železnico, osvojitev Nordkappa ali lastnonožno nabiranje kilometrine po Caminu. Slednje si razne beletristične ter spletne popotniške strani skoraj dobesedno lastijo in med tistimi, ki se mnogo klatijo naokrog, v glavnem žanjejo neznansko navdušene zvezdniške aplavze. Meni pa, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali pa proti temu, omenjene konvencionalne vagabuntske ikone ne zbujajo nobene pretirane želje po izpolnitvi.
Tako me denimo sploh ne mika dneve in noči brez prestopanja preživeti v železniškem vagonu skozi osem časovnih in več podnebnih pasov, tajgo, stepo in puščavo, od Moskve do Vladivostoka, kakor si je to njega dni zamislil car Aleksander III. (čeprav me tja do Bajkala sicer, priznam, kar malce srbi zaiti; pa nikakor morda le zaradi določene Irine iz Irkutska, s katero sva takrat v Moskvi itak izmenjala zgolj in samo par vljudnostnih fraz). Cijazenje z ruskimi vlaki na plackartah namreč že dodobra poznam prvoosebno. 😐
Prav posebno doživetje je bojda razgled s 307 metrov visoke pečine in najsevernejše točke Evrope, Nordkappa. Kadar se polnočno sonce zavoljo megle, ki nastaja od večtedenskega zaporednega onegavega rosenja in nenehnega ledenohladnega piša sploh lahko vidi, kakopak (približno 2× letno, pravijo poznavalci). O Nordkappu kot vse bohotnejši turistično prenatrpani točki pa priča tudi podatek, da je glavni prodajni artikel tamkaj certifikat, ki potrjuje, da je bil obiskovalec resnično na samem skrajnem rtu kontinenta … 😕
Namesto Nordkappa načrtujem tako že v bližnji bodočnosti arktično naturo, previsna skalovja nad mrzlim morjem, zamrznjena rečna korita in rezek severovzhodni zrak raje doživeti na potepanju od Petrozavodska in Medvežjegorska vse do polarno zakotnega Murmanska (to je hkrati tudi nekakšen neuraden poziv za mobilizacijo prostovoljcev, ki bi jih slovito oporišče severne flote ruske mornarice morebiti takisto zanimalo).
Tudi El Camino, legendarna romarska pot do mesta Santiago de Compostela, je v vseh pogledih unikatna izkušnja. Na samotnem pešačenju je preko preveč časa za celodnevna kontempliranja, tuhtanja o samem sebi, minljivem posvetnem blagu in bistvu kozmosa ter filozofsko čiščenje duše in telesa. Koncentracija vtisov zna biti tolikšna, da jih možgani ne morejo vseh sproti obdelati in meni, ki sem takšnega napenjanja možganov nevajen, bi se lahko navsezadnje celo usodno zavrtelo v glavi. Zato bom prihodnje poletje vse dobre, lepe in pobožne navade svojih pradedov opustil ter tiste kraje prevozil in obiskal v popolnoma obratnem vrstnem redu. 🙂
October 12th, 2009 at 16:52
Hmmmm, glede na to, da kljub dežju in mrazu vztrajam v kratkih rokavih me tisti polarno zakotni Murmansk celo mika.
Bova kaj spila pa kakšno rekla.
October 12th, 2009 at 17:51
Može Jože! 😎
P.S. Ampak ne pred 2011.
P.P.S. Mišljen je seveda Murmansk, ne pijača. 🙂
October 12th, 2009 at 18:25
Pravzaprav je grozno biti tam, kjer je cela množica turistov ….
October 12th, 2009 at 20:46
Za 2010 so itak drugi plani, se še spomniš? 😉
October 12th, 2009 at 20:54
Za tole vem, o čem drugem pa se mi trenutno niti ne sanja … 😳
October 13th, 2009 at 19:52
reka prestolnic
October 14th, 2009 at 07:36
Aha. ❗ Dobro, ampak za to bi bilo treba žrtvovati kvečjemu par dni. Sića.
October 15th, 2009 at 05:11
Ko bom velik, lep in bogat, bom lepega dne na moped vrgel šotor, rezervne gatke in štumfke in se prav zlagoma odropotal potepat. Brez cilja in brez časovne omejitve. Strašno lepo bo. Zlasti ob večerih, ko bom kuril taborni ogenj, bolščal v zvezde in vedel, da me vsi prav noro pogrešate.
October 15th, 2009 at 09:23
Ko sem včeraj – tako kot vsaki pravi dedec – očarano bolščal v malega hišnega ljubljenčka in spremljal še zadnje epske spopade evrofuzbalskih nacij, sem med tekmo Kazahstan vs južni susjedi ujel tole gloso hatevejevskega komentatorja: “Čudna zemlja, čudan grad i još čudniji stadion-dvorana.” Takojšnje zakoprnenje v duši me je spomnilo, da moram nujno spet kmalu v tiste kraje. 😉
October 20th, 2009 at 09:53
Mhm, željo po nesodelovanju v množičnih turističnih spektaklih je razumeti… Čeprav me je transibirska dajala kar nekaj časa, seveda le v … mitološki oz. simbolični obliki, v stilu “joj, kako bi mi pasalo z vlakom prevoziti širne daljave, ki si jih niti predstavljati ne znam. Tudi, če zgledajo dolgočasne.” 😆 V resnici pa toliko sedenja na tako dolgi poti ne more biti kaj preveč dobrega, ne da?
Dajal me je tudi že El Camino in to kot izrecno ateistko in bivšo protestantko 😆 Vendar je tukaj razlog bolj preprost: obožujem hojo (v smislu in za namene, ki jih opisuješ zgoraj). Če torej pot greš v vzvratni smeri… a potem negiraš katoliško smer? 🙂
Ko sva malce pred Jokkmokkom prekoračila arktični krog, sva se pa res pogovarjala o Nordkappu (ene 500 km nama je manjkalo do tja, kar je relativno malo), pa se nama ni dalo. Vseeno je bil dopust v tisti divjini nepozaben: med hojo pa naravnih rezervatih sem se spraševala, ali bom od množice komarjev sploh pravočasno zagledala medveda ali losa, če se mi odloči priti bližje… Tudi certifikata o prekoračitvi arktičnega kroga nisva kupila, sem pa prebrala brošuro o življenju Samijev. Zanimivi so in vesela sem bila, da se lahko malce ukvarjam z njimi…
October 20th, 2009 at 10:16
Moja osebna doktrina sta kozmični determinizem in človeška svoboda ter prepričanje, da je vrlina ohranjati voljo, ki je v soglasju z naravo kot tako. Vzvratni prevoženi Camino torej ne zaradi negacije česarkoližepač, temveč zato, ker je tako bolj praktično, hitreje in ceneje. 🙂
October 20th, 2009 at 11:04
Ja no. Pragmatičnost je vendarle tudi ena taka religiozna zadeva? 😯 . 🙂 .
December 6th, 2009 at 13:35
Nekatera potovanja znajo biti psihedelična …
December 6th, 2009 at 19:38
Zardéas, droga je veliko zlo! 😀
December 7th, 2009 at 08:37
Kratka pot žal ni vedno najkrajša. Tokrat kratek zapis rodi dolg pripis.
Veliki slovar tujk razlaga:
psihedeličen (angl. psychedelic, iz gr. psykhé, duša + deloũn, razkriti) – ki razširja zavest, ki razgalja duševnost
psihedelija – umetnostni slog, ki predstavlja drugačna stanja zavesti, npr. (!) pod vplivom haluciogenih drog, meditacije
Zato ne umikam trditve: Nekatera potovanja znajo biti psihedelična …
Op. Sicer pa je to primer več, da East-West Cocktail ne zažge tako zanesljivo, kakor čisti Eastern (e.g. Molotov) cocktail.
Drugače ima Domovoj seveda prav: наркотик нет, дорога да.
(дорога, beri daróga, rus. cesta – kot sinonim za путешествие, beri putešéstvije, rus. potovanje )