Domovojeva potepanja

Nekatere destinacije in poti veljajo za splošno popotniško obravnavo kot še posebej prvoklasne, denimo potovanje s transibirsko železnico, osvojitev Nordkappa ali lastnonožno nabiranje kilometrine po Caminu. Slednje si razne beletristične ter spletne popotniške strani skoraj dobesedno lastijo in med tistimi, ki se mnogo klatijo naokrog, v glavnem žanjejo neznansko navdušene zvezdniške aplavze. Meni pa, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali pa proti temu, omenjene konvencionalne vagabuntske ikone ne zbujajo nobene pretirane želje po izpolnitvi.

Tako me denimo sploh ne mika dneve in noči brez prestopanja preživeti v železniškem vagonu skozi osem časovnih in več podnebnih pasov, tajgo, stepo in puščavo, od Moskve do Vladivostoka, kakor si je to njega dni zamislil car Aleksander III. (čeprav me tja do Bajkala sicer, priznam, kar malce srbi zaiti; pa nikakor morda le zaradi določene Irine iz Irkutska, s katero sva takrat v Moskvi itak izmenjala zgolj in samo par vljudnostnih fraz). Cijazenje z ruskimi vlaki na plackartah namreč že dodobra poznam prvoosebno.

Prav posebno doživetje je bojda razgled s 307 metrov visoke pečine in najsevernejše točke Evrope, Nordkappa. Kadar se polnočno sonce zavoljo megle, ki nastaja od večtedenskega zaporednega onegavega rosenja in nenehnega ledenohladnega piša sploh lahko vidi, kakopak (približno 2× letno, pravijo poznavalci). O Nordkappu kot vse bohotnejši turistično prenatrpani točki pa priča tudi podatek, da je glavni prodajni artikel tamkaj certifikat, ki potrjuje, da je bil obiskovalec resnično na samem skrajnem rtu kontinenta …
Namesto Nordkappa načrtujem tako že v bližnji bodočnosti arktično naturo, previsna skalovja nad mrzlim morjem, zamrznjena rečna korita in rezek severovzhodni zrak raje doživeti na potepanju od Petrozavodska in Medvežjegorska vse do polarno zakotnega Murmanska (to je hkrati tudi nekakšen neuraden poziv za mobilizacijo prostovoljcev, ki bi jih slovito oporišče severne flote ruske mornarice morebiti takisto zanimalo).

Tudi El Camino, legendarna romarska pot do mesta Santiago de Compostela, je v vseh pogledih unikatna izkušnja. Na samotnem pešačenju je preko preveč časa za celodnevna kontempliranja, tuhtanja o samem sebi, minljivem posvetnem blagu in bistvu kozmosa ter filozofsko čiščenje duše in telesa. Koncentracija vtisov zna biti tolikšna, da jih možgani ne morejo vseh sproti obdelati in meni, ki sem takšnega napenjanja možganov nevajen, bi se lahko navsezadnje celo usodno zavrtelo v glavi. Zato bom prihodnje poletje vse dobre, lepe in pobožne navade svojih pradedov opustil ter tiste kraje prevozil in obiskal v popolnoma obratnem vrstnem redu.