Ko pa dve uri opazuješ možakarja na bližnjem balkonu, kako se na vseh štirih, pod žgočim opoldanskim soncem spreminja v pelat, potem je to že druga melodija. Sprva sem naivno domneval, da dotični polaga ploščice ali morda čisti fuge. Vendar je bila resnica taka, da se enostavno ni mogel pobrati in odtavati v sobo. Da o rjovenju, ki je cele noči pretresalo tisto neveliko katalonsko gnezdo in kupih smeti, kozlanja in trupel, ki so zjutraj krasili ulice, niti ne izgubljam besed.

V bližino Barcelone so se svojčas poleg angleških in nemških turistov hodili nacejat tudi slovenski, to pa zagotovo vem iz prve roke. Ampak s kakimi deviantnimi ekscesi se tukaj ne bi hvalil, v svojo obrambo lahko recimo zagotovim, da je bil tisti boemski izletek sicer izrazito estetsko usmerjen v občudovanje reliktov ustvarjalnosti tistih krajev (no, Dalija in Figueras smo džentlemansko zaobšli, zato pa smo se toliko bolj posvetili mojstru Gaudiju). Sladkemu katalonskemu vincu se pa žalibog pač tudi ni dalo izogniti.

V muzeju v Karlsruheju so pokazali dele tepiha (natiskane na bleščeč papir in prilepljene na stene, kar dober učinek je bil, čeprav) … še dobro, da se je nekdo spomnil devete umetnosti

Od Palme de Mallorce bom k sreči videl samo letališče, sicer pa bo moje popotovanje en tak camino popolnoma na glavo postavljene fabule (od Santiaga preko Bilbaa do Madrida in naprej). In kdove, morda se naslednje leto celo res srečamo nekje ob vrčku hladnega San Miguela. Vkolikor pa te še poprej (na moje veliko veselje) zagrabi nezaustavljivo koprnjenje po orošenem kozarčku hmeljčana iz domačih logov, pa takisto veš, kje me najdeš!