na levo krug
Spočetka ni bilo na Zemlji ničesar, razen boga Svetovida. Svetovid je spal ter sanjal in od vekomaj mu je ta sen trajal. In ko mu je bilo usojeno, da se je zbudil, se je z malomarno vzvišenostjo ogledoval naokrog in s pogledi svojih štirih glav ustvaril ves svet – sever, jug, vzhod in zahod.
V svoji preproščini in v svoje neizmerno zadovoljstvo ljudje še dandanes radi potujemo, da si ogledamo, kaj je Svetovid z očmi ustvaril. Slučajnospoštovani obiskovalci ste kakopak že dodobra seznanjeni, da me je letos s prebrisano taktiko sprejemanju sveta takega, kot pač je, neslo v smeri zemeljskih magnetnih silnic (na sever oz. na Skandinavsko torej), lani proti vzhodu in materi Rusiji, predlani pa sem veseljačil po gorkejih južnih balkanskih krajih. Za naslednje leto mi je zategadelj preostal še zasuk v levo in hajdi na skrajni zapad stare celine, na od svetlega sončka in vina omotični Iberski polotok (glej podobo spodaj).
Kajti kdor kakor rodno tudi tuje dežele ljubi in spoštuje, Bogú, ljudém se prikupuje.
September 27th, 2009 at 22:20
Hm, dobro pot si si začrtal, ne vem, če boš uspel vmes kaj abstinirati, če bi to hotel. Pa upam, da te ne bo popadlo teč pred biki po ulicah.
Francijo in celinsko Španijo je meni uspelo videti le iz letala, na Palmi de Mallorci pa mi je uspelo plesati sedem dni in šest noči, piti pivo, na katerem je pisalo, da smo vsi sinovi alkohola (tudi ženske), čeprav je bilo brezalkoholno, kuhati za 18 ljudi (takrat sem še bila v kuhinji ustrežljiva, hehehe, zdaj to naredim, le ko imam napad in sestavine), plavati in dirkati z motorjem po otoku, se z Nemci pogovarjati v angleščini in hrvaščini, ker nemško meni nenagreodust,lemaloodrok, osvojiti srce Španca, … ok, naprej pa cenzura, a veliko se je dogajalo 🙂
September 27th, 2009 at 23:12
Ej javi se mi ko boš sklenil iti na daljni vzhod, do takrat pa srečno pot 🙂 . No v južno Ameriko bi se tudi podal, morda 🙂 . Rdečka zori 🙂 ? Lansko ste že pospravili ?
September 28th, 2009 at 08:16
Truba, še nič od tega. 😕
Ko se bo moj kompas enkrat ponovno zasukal na vzhod, pa bo moja prioriteta vsekakor najprej obdelati vse tiste osrednjeazijske -stane. 🙂
September 28th, 2009 at 08:20
Tale truba samo na rdečko misli ……
September 28th, 2009 at 21:29
@Domovoj – Ok, kot vidim imaš ti še toliko dela, da prideš na daljni vzhod, da bo meni zmanjkalo življenja in/ali motivacije po potovanjih 🙂 . Pa iglo v kompasu podmaži, ker se mi zdi, da se ji iz ležajev kadi 🙂 .
@Špelca – Eh rdečke so mi znale zagreniti/vzradostiti življenje, ostala je samo še tekoča radost 🙂 . Pa še to si mi fouš hudič babji 🙂 .
October 5th, 2009 at 14:19
No, tudi midva z bojkobrokerco kaniva prihodnje leto obkrožiti Iberski polotok.
No, midva bova z najinim ljubezenskim štiripotačem zagotovo napadla Gibraltar, s katere strani, pa naj ostane vojaška skrivnost.
Palma de Mallorca naju verjetno še nekaj časa ne bo videla.
Tam sem bil leta 1996 v času evropskega prvenstva v nogometu, ki je bilo v Angliji.
Živo se spominjam sprehoda po ulicah nedaleč od našega hotela. Anglija in Nemčija sta igrali polfinale. Vsaka oštarija je imela veliki ekran. Na eni strani nemški, na drugi strani pa angleški navijači. Vmes pa policaji in njihovi pametni štirinožni prijatelji.
Angleži so zadeli v 3. minuti. Nemci pa sredi 1. polčasa. Zatem smo se raje umaknili na varno, v hotelske sobe. Po podaljšku pri streljanju enajstmetrovk Köpke ubrani strel Angležem, Andreas Möller pa zadane. Glede na celonočno zavijanje siren so se po tekmi navijači morali peklensko udariti. Domovoj, če mi ne verjameš, pojdi tja in malo povprašaj domačine 😉
Nazaj grede bova zagotovo skočila še malo v Pireneje, potem pa še v Nico, v katero sem se letos zaljubil. Bila je ljubezen na prvi pogled. 🙂
October 5th, 2009 at 19:15
Oj bojkobroker,
najprej naj izrazim svoje spoštljivo občudovanje nad dejstvom, da ti tiste visoke akademske sfere vendarle še niso (povsem) zameglile pogleda in spomina na nas skromne podeželske prosvetnike. 🙂
Od Palme de Mallorce bom k sreči videl samo letališče, sicer pa bo moje popotovanje en tak camino popolnoma na glavo postavljene fabule (od Santiaga preko Bilbaa do Madrida in naprej). In kdove, morda se naslednje leto celo res srečamo nekje ob vrčku hladnega San Miguela. Vkolikor pa te še poprej (na moje veliko veselje) zagrabi nezaustavljivo koprnjenje po orošenem kozarčku hmeljčana iz domačih logov, pa takisto veš, kje me najdeš! 😉
October 6th, 2009 at 09:38
Je tudi Bayeux na poti ali samo tako zgleda? Sprašujem zaradi tepiha, ki bi ga sama zelo želela videti v živo…
October 6th, 2009 at 09:47
Hm, Bayeux je v Normandiji in čisto izven mojega začrtanega itinerarija … Vsekakor pa pride tudi znamenita tapiserija lepega dne še na vrsto, nenazadnje velja za eno od prababic meni tako ljube devete umetnosti. 😉
October 6th, 2009 at 09:56
Ah. Pa res: Normandije/severne Francije nisi vključil – malce prehitro sem pogledala na zemljevid … 😳 Sem se bala, da me ustreliš in poješ za kosilo 😆
V muzeju v Karlsruheju so pokazali dele tepiha (natiskane na bleščeč papir in prilepljene na stene, kar dober učinek je bil, čeprav) … še dobro, da se je nekdo spomnil devete umetnosti 🙂
October 7th, 2009 at 19:39
Evo starega Žakoba, po dolgi odsotnosti (časi niso ravno naklonjeni škrebljanju po blogih, se mi dozdeva).
Kakorkoli, na prvi uč bi rekel, da si si začrtal lepo popotovanje, čeprav ne sodim med vrhunske poznavalce tistih krajev. Po Mallorci sem se kotalil kak teden dni leta ’06, ko je tam bival moj prvorojeni pavijanček. Ni bilo slabo.
Drugače pa sem tam leta ’03 z mopedom bliskovito prodrl nekam v bližino Barcelone in ugotovil, da se tja angleški in nemški turisti hodijo zverinsko nacejat. Nakar se mi je vse skupaj priskutilo in sem še bliskoviteje prodrl nazaj domov. Kar je imelo zelo pozitivne posledice za moje nadaljnje življenje, vendar tu ni pravi kraj, da bi o tem razpredal.
October 8th, 2009 at 08:36
Oj ekscelenca Žakob,
pogrešal sem že bil močno tvoja lucidna besedna motoviljenja po domovojevini. Da polderjev seveda niti ne omenjam – srčno se nadejam, da bo tamkajšnji kulturni molk kmalu končan … 😐
V bližino Barcelone so se svojčas poleg angleških in nemških turistov hodili nacejat tudi slovenski, to pa zagotovo vem iz prve roke. Ampak s kakimi deviantnimi ekscesi se tukaj ne bi hvalil, v svojo obrambo lahko recimo zagotovim, da je bil tisti boemski izletek sicer izrazito estetsko usmerjen v občudovanje reliktov ustvarjalnosti tistih krajev (no, Dalija in Figueras smo džentlemansko zaobšli, zato pa smo se toliko bolj posvetili mojstru Gaudiju). Sladkemu katalonskemu vincu se pa žalibog pač tudi ni dalo izogniti. 😕
October 8th, 2009 at 09:42
Domovoj, eno je, če govorimo o tem, kako se “sladkemu katalonskemu vincu ni moč izogniti”. Na to vižo bi znal v prvi osebi ednine natrositi čeden kupček (bolj ali manj meglenih) spominov. To priznavši se avtomatsko odrekam možnosti, da bi glumil najbolj brezmadežnega med vsemi čistuni.
Ko pa dve uri opazuješ možakarja na bližnjem balkonu, kako se na vseh štirih, pod žgočim opoldanskim soncem spreminja v pelat, potem je to že druga melodija. Sprva sem naivno domneval, da dotični polaga ploščice ali morda čisti fuge. Vendar je bila resnica taka, da se enostavno ni mogel pobrati in odtavati v sobo. Da o rjovenju, ki je cele noči pretresalo tisto neveliko katalonsko gnezdo in kupih smeti, kozlanja in trupel, ki so zjutraj krasili ulice, niti ne izgubljam besed. 😕
October 8th, 2009 at 10:00
Na to, kako razigrani znajo biti mrtvopijani Angleži, me spominja neljub dogodek iz nekega rotterdamskega hostla, ko se je možakar z na širokih plečih vtetoviranimi tremi anglo-normanskimi levi sredi noči meni nič-tebi nič tolsto uscal po postelji. Pa ne svoji. 😕
December 8th, 2009 at 04:02
“Мне нравятся Ваши посты”
December 8th, 2009 at 19:00
Спасибо. 😉