Domovojeva potepanja

Slavni nam predniki so, kot nas učijo legende, nekega dne pred stoletji prilezli izza svojih zakarpatskih praognjišč in se naselili vse od neskončnih ruskih step preko balkanskega polotoka do hladnih baltskih morij. Tem najsevernejšim baltskim Slovanom, ki so njega dni naseljevali otok Rujan, se je reklo Rani in so nekako v času Karantanije (tisto najbolj jamraško, prepirljivo, za iluzije dojemljivo in k svetobolju nagnjeno slovansko pleme se je namreč naselilo pod Alpami in živi danes v žepni državici, katere med seboj večno sprti prebivalci se delijo na rdeče in črne, komuniste in klerikalce, naše in njihove) na otoku in celini vzpostavili dokaj močno kneževino, od katere je ostalo še nekaj delno ohranjenih in rekonstruiranih utrjenih središč in templjev, posvečenih poganskim božanstvom. No, potem je seveda sledila že znana zgodba o prihodu germanskih zavojevalcev in njih nadvladi ter krščanstvu, ki je praslovanski panteon zamenjalo z zavestjo greha.

V paniki zadnjih odštevajočih dni do novega šolskega leta je tako spregovoril še Sovragov glas skušnjave in kremeniti Slovan (verjetno je malo osebkov na svetu, ki bi imeli kakor jaz na kateri od svojih okončin vtetovirano podobo iz slovanske mitologije) se torej s spoštljivim občudovanjem spet podajam na eno tistih nekajdnevnih »plovb«, na katera me zvabita duša in srce. Hkrati pa bi se hotel na poljuden način osvestili in podučili še o Lužiških Srbih; ali nemara takisto kot njihovi mnogo južnejši soimenjaki v razuzdano slastnem izobilju mlatijo pleskavice in pečeno papriko, nabijajo narodnjake ter se radostno nalivajo z ljuto šljivovico …

Malce mi gre v nos edinole to, da moram iti slavjanofil, ki sem prekrižaril vse po slovansko govoreče države, ostanke njih časti in slave na Nemško gledat. 😐

This entry was posted on Friday, August 14th, 2009 at 15:46 and is filed under srednja evropa. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.