o hostlih
O hostlih kanim tokrat nekaj spregovoriti, o tistih cenenih počivališčih, ki, roko na srce, kakšnega globjega in veličastnejšega vtisa ne zapustijo na prav nikogar.
Običajno čepijo v okolju, kjer so kakor piščeta okrog koklje zrasle fast food krmilnice in fensi lokalčki za mlade frfotave Američane, polne očkovih penez.
Zaripli popotniki pa s težkimi rukzaki, z od dolge nošnje že počrnelimi naramnicami, trudno hropejo po tesnih hodnikih mimo takozvanih recepcij s hlapčki iz študentskega servisa do svojih bedno osvetljenih in z otožnim vonjem po prešvicanih nogavicah prepojenih kamric, kjer bodo na skromnih pogradih tiho smrdeli v prihajajoče jutro.
(Ponekod zna vesela druščina v skupnih prostorih s polnimi kozarci vztrajati še dolgo v noč in se vreščavo predajati takim in drugačnim mesenostim – pogosto je ura tudi tri ali štiri zjutraj, preden ležejo.)
Letos sem v teh in takšnih hostlih srečal nenavadno veliko kot ptice nežno ščebljajočih samskih Azijk. V svojem dialektičnem materializmu, ki ostro zavrača vsa ekstatično-mistična stanja sem seveda takojci pomislil, da so si nemara prišle v te daljne kraje iskat ženine. Nato sem, žejna duša, potegnil dolg in pomemben srk ter dokončno ugotovil, da če že, potem prav gotovo kake stasite Nordijce.
Zame se namreč slejkoprej sploh niso niti najmanj zmenile.
July 22nd, 2009 at 20:57
Pripis: medtem ko sam na zastonjskih hostelskih internetih prebiram vozne rede vlakov in brskam za prenocisci, vsi ostali buljijo v svoje fejsbuke. 😕
July 23rd, 2009 at 04:55
Domovoj, v času svojega kulturniškega molka sem dodobra izgubil sled za teboj, ko takole vihraš po svetu. Se mi zdi, da se trenutno potikaš po deželi Danski. Najbrž je lepo. Pozdravi vse hamlete in kositrne vojake, predvsem pa kraljične na zrnu graha, če boš le katero uplenil.
Glede Azijk je pa takole: dokler ščebetajo, so fajn. Sem imel pa pred leti, ko sem bivakiral v hotelu Bishop Lei v Hong Kongu, priložnost poslušati neposredni prenos paritvenega obreda ene od njih iz sosednje sobe. Ti povem, da takega rjovenja nisem slišal niti v Serengetiju, ko se je tamkajšnja zverjad spuntala.
July 23rd, 2009 at 22:54
Pazi da ne postaneš kakšen šanghajski zet…
July 24th, 2009 at 19:29
Nad mano Japonka Keiko (ime je dobila po slavnem svobodoljubnem kitu – ali pa on po njej, mnenja so tukaj deljena), na istem nivoju pa Juznokorejka, za katere ime ne garantiram.
Pozabil sem se omeniti, da imajo hostli v razlicnih krajih tudi razlicno favno, pac glede na podnebje. Ponekod gojijo bolhe, drugod scurke, stenice … 😐
July 25th, 2009 at 23:01
eni na FB, drugi pa na blog kukajo … 😆
kaj pa Nordijci? se jih splača pogledat? Mislim bolj z ženskega, mojega stališča, ne s tvojega …
July 28th, 2009 at 18:58
Meni so azijke pa kar pri srcu. Azijskega filmovja sem pregledal na hektoure.
Medtem, ko sake dobiš takorekoč povsod, mi soju-ta ni uspelo dobiti še nikjer. In ni (skoraj) južnokorejskega filma, v katerem se ne bi nažlempali tega cenenega destilata. 😛