Domovojeva potepanja

Nadenite si 3D očala! 😎
(Avtor vseh stereofotografij je Willy.)

Kar se prehranjevanja v ruskih restoranih in cenejših obcestnih krmilnicah tiče, sem se kar vestno izkazoval s puhlo štorastim izborom ter seveda strastni nagnjenosti do kuretine in tamkajšnjih slovitih zelenjavnih juh, boršča in soljanke.
A najsi sem še tako zabodeno zrl in se ostro naprezal s tistim v grebljicah nakracanim menujem ter z debelim mrmrajočim glasom, ki je poudarjal resnost moje odločitve, naročil karkoli, jed je bila vedno obilno začinjena s koprcom. To rastlinico (definicija pravi, da je to vrtna zdravilna začimbnica z rumenimi cvetovi v kobulih, Foeniculum vulgare), ki jo pri nas uporabljamo pri vlaganje kumaric, najdete namreč v ruski kulinariki praktično v čisto vsaki solati, juhi, omakah, kot dodatek k pečenemu mesu, radodarno ga posujejo celo na pizzo (nasploh sem to obsedenost z ukropom zapazil po vsem nekdanjem sovjetskem imperiju) …
Včasih so baje verjeli, da svež koprc, položen pod blazino, pomaga proti nočnim moram in smrčanju. Te hipoteze ne bi mogel potrditi, se mi pa dva dni po vrnitvi domov po koprcu še vedno rahlo kislo spahuje. 😐

Zlati prstan (Золотоe Кольцо) predstavlja srednjeveške ruske prestolnice (Vladimir, Suzdal, Jaroslavl) in manjša zgodovinska mesta (Rostov Veliki) v ruskem Zalesju, ki so odigrala pomembno vlogo tudi pri nastajanju ruske pravoslavne cerkve (Sergejev Posad). Ponašajo se s številnimi edinstvenimi spomeniki ruske arhitekture od 12. do 18. stoletja – cerkvami z znamenitimi čebulastimi kupolami, samostani in utrdbami (kremlji) ter umetninami starih slovanskih mojstrov (Andrej Rubljov).

Rusi žive v zares prostrani deželi in se morajo – kot vse kaže – kar naprej z javnimi prevozi prestavljati po njej (vozni redi so sicer izdelki pripovedništva iz časa carske Rusije). Vendar pa jih je kruta ironija kaznovala z najobupnejšimi kolodvori in najpočasnejšimi avtobusi na tem planetu … 😐

Avtobusna postaja Ivanovo, po zmernem nočnem deževju.

Toaletni prostori suzdalskega kolodvora.

P. S. V kolikor bi do kogarkoli prispele kakršnekoli govorice, ki bi v istem stavku omenjale mene, Rižski kolodvor, določeno Oksano iz Irkutska, steklenico vodke ter zlato ribico, naj jim nikar ne verjame! To so same izmišljotine. Nihče me ni videl. Nič mi ne morejo dokazati.

Zakorakal sem v Baltsko morje. S tem je potovanje doseglo najnižji nivo.

Paradoksi časovnega potovanja so dobro znani piscem znanstvene fantastike in teoretikom astrofizike, ki se večinoma strinjajo predvsem v tem, da so časovna potovanja – če so sploh mogoča – zagotovo PZT (Prav Zares Težavna) ter nam zanje ponujajo različne recepte kot: “Vzemi planet Jupiter in ga tako močno stisni, da ga spraviš v škatlo, ki jo lahko potisneš pod posteljo …” ali “poišči si črno luknjo z maso milijon sonc in jo obstreljuj z nevtronskimi zvezdami“.
Z Willyjem sva potovanje nazaj v čas opravila veliko manj spektakularno in bolj elegantno (brez raztega časa, 99,99999999% svetlobne hitrosti, padca v črno luknjo in pomoči vesoljskih črvin ali skrivnostnih zvrkov časovno-prostorskega kontinuuma), namreč kar z navadnim nočnim vlakom. Ob 06.04 sva bila še v ruskem Sebežu, v latvijski Posin pa sva se nato pripeljala natanko ob 05.38.

Z Willyjem sva se oni večer odločila posvetiti malce temeljitejšemu poglabljanju v globočine skrivnosti znamenite ruske vodke. Obče znano pa je, da se že po nekaj kozarcih vodke, poplaknjene s pivom, v pregretih glavah vsako sekundo bolj razraščajo cele refleksije v obliki nekakšnih občutij, ki se jih ne da spraviti v preprost blogovski zapis. Kaj vse človeku ne pride na misel, ko je v nekoliko evforičnem čustvenem stanju in povsem jasno je, da pri teh nesmislih razum ne sodeluje …
Naslednji dan sva abstinirala.