lucky blue eyes
Krakow (pravilno se izgovarja krakuf) je meni jako drago in zelo posrečeno staro poljsko mesto z zapleteno kolobocijo zavitih in ozkih srednjeveških uličic. (Mimogrede, v tem kraljevskem mestu je bila snaha na poljskem dvoru njega dni tudi naša Ana Celjska.)
Na osrednjem trgu je živahno pisan kaleidoskop meščanov in naključnih turistov ustvarjal glasen in oster peket po mestnem tlaku, med to množico pa sem brezciljno in brezskrbno taval tudi sam. Naveličan neprestanega lagodnega motoviljenja z enega konca Ryneka do drugega sem se iz starega mestnega središča naenkrat, tudi sam ne vem točno kako in zakaj, znašel v nekem modernem supermarketu, v enem tistih vsem znanih žlobudravo poskočnih okolij.
Med razigranim vriščem sem obstal pod tekočimi stopnicami. Na vrhu je stal debelušno brezobličen knedelj nedoločljive mladosti in z govejo vdanostjo tiho polzel proti meni. Nepremično, z debelo izbuljenimi očmi je v praznem začudenju nedoumljivo bolščal vame (da je bil možakar sicer dobrega in čutečega srca, nikakor ni dvomiti, saj je njegovo obličje izžarevalo nekakšno prečudno bebavo milobo). V dramatični tišini neskončno dolgih sekund se je po tožno stokajočem stopnišču naposled le pripeljal do mene, mi z nevsiljivo prisrčnostjo ponudil roko ter se mi s toplim smehljajem, ki se mu je trudno razlezel čez trpki obraz, predstavil: »Hellou, my name is Lucky Blue Eyes«.