Domovojeva potepanja

»Rafik, pa kako je pravzaprav mogoče, da je bil z Armenci in s starodavnimi armenskimi samostani posejani Gorski Karabah v sestavi Azerbajdžanske SSR?« sem vprašal svojega gostitelja. »Ha, tisti Tatar, Uljanov, je podaril našo zemljo svojim muslimanskim bratom!« se je razburjal starec in si s prsti raztegnil oči, da bi ponazoril Tatara, aziata. Lenin v Armeniji ni priljubljen. »Hvalabogu, popravili smo zgodovinsko krivico ter si Arcakh priborili nazaj. Če se ne bi vmešali Rusi, bi jih gnali vse do Bakuja!« je malce pomirjen nadaljeval in dodal: »Tudi Nahičevan si bomo spet vzeli, prej ali slej.«
To je povsem zadovoljilo mojo radovednost. O politiki in zapletenih armensko-azerbajdžanskih zgodovinskih sporih se mi ni ljubilo več pogovarjati, še manj poslušati Rafikovih srhljivih zgodbic (tako podobnih srbsko-albanskim s konca 80-ih let), ki so Azere prikazovale kot poblaznele klavce. Eni in drugi so namreč v istih zgodbicah svoje vloge zamenjali, če ti jih je pripovedoval sogovornik v Azerbajdžanu. »Če jim ne bi pomagali Rusi, ne bi imeli nobenih šans zavzeti Karabaha. Ampak Lenin, ta je bil pa naš.«

V noči s 7. na 8. november 1917 so oboroženi delavci z vojaki pod vodstvom boljševikov uprizorili juriš na petrograjski zimski dvorec in zrušili začasno vlado, kar iz zgodovinskih čitank danes poznamo kot oktobrsko revolucijo. Za predsednika nove vlade je bil imenovan Vladimir Iljič Uljanov – Lenin.

Leninov kip na moskovski železniški postaji (Ленинградский вокзал).