Domovojeva potepanja

Dobre vodi avtošolo. “Instruktor za A, B, C, D i E kategorija” mu piše na okorno izdelani, doma sprintani vizitki. Ročno pripiše še številko svojega mobitela, za vsak slučaj – če bova kaj potrebovala, karkoli, naj ga kar pokličeva.
Dobre je pred razpadom Jugoslavije služboval v JLA. Verjetno kak podoficir, stariji vodnik, ocenim, za zastavnika mi izgleda premlad. Kuzma, Petanjci, Murska Sobota. Tudi sin se mu je rodil v Rakičanu, pove. Danes vozi tovornjaka in včasih pelje tudi skozi svoje rojstno mesto. A vedno ponoči, zato ga sploh ne vidi, ne pozna. Dobre govori tiho, z rahlo sklonjeno glavo strmi nekam v daljavo in počasi vleče dim za dimom. Na roki tetovirano srce in napis JNA. Njegove besede so polne grenkobe, depresije in razočaranja. Totalna resignacija in obup. Z razpadom nekdanje države se je porušilo tudi njegovo življenje, vse v kar je verjel.
Kaj pa je danes z radgonsko karavlo? Propada. Tudi v Makedoniji bivše vojašnice propadajo. Pa hotel Grozd? Tudi njega ni več.
S stiskom roke se poslovimo. Dobre plača najino pivo in zamišljeno otožen odide.

This entry was posted on Tuesday, July 17th, 2007 at 15:00 and is filed under balkan. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.