Domovojeva potepanja

Ker slučajnospoštovani obiskovalec/ka bloga verjetno kar dobro poznaš jodlarsko-bavarsko, belgijsko, angleško-irsko in češko (o tom – potom)  pivovsko kvaliteto in kvantiteto, naj mi bo dovoljeno, da se v svojem kratkem traktatu dotaknem nekaterih pivsko eksotičnejših dežel vzhodne Evrope…

Zelo dobra piva sem pil denimo v Litvi (v tistih krajih se pivu reče “alus“, takisto v Latviji, ki pa jo po kvaliteti piva lahko mirno preskočim, mogoče bi omenil le “Aldaris“),  najlepše sta mi na želodec legli “Utenus” in “Švyturys“. No, v Estoniji sem poskusil kar nekaj piv znamke “Saku” in vsa so mi bila všeč, tudi temno.

V Belorusiji točijo v glavnem samo rusko pivo “Baltika“, ki pa ga glede na vsebnost alkohola delijo po številkah od 0 (za deco) do 12 (jaz sem bil že pri devetki fino zadet). Tukaj bi omenil še bizaren podatek, da omenjeno “Baltiko” mirno srebajo kandidati in voditelj med belorusko različico kviza Milijonar, pri katerem lahko srečni vseznalec kot glavni dobitek pokasira celih 30 jurjev naših bivših sitov!? 😐
Sicer pa sem v poleg “Baltike” v Rusiji degustiral (no, če se temu nacejanju lahko reče degustacija) “Nevskoe” pivo v vseh možnih različicah, pa “Tverskoe” (kot zanimivost naj povem, da se zraven piv v Rusiji obvezno prigrizne pistacije ali pa nagravžne posušene kalamare)… Za vsa piva znamke “Stepan Razin” so me trgovke v St. Petersburgu prepričevale, da so le pogojno pitna. In res so bila.

V Ukrajini sem pil kar dobrega, če ne odličnega “Obolona“, pozabite pa na “Černigivske” (dopuščam sicer možnost, da je moja ocena preveč subjektivna in prestroga – to pivo sem namreč žulil v neki zakotni ukrajinski vasici in ob njem več kot uro in pol čakal na pohanega piščanca). »Lvivske« je tako-tako, takisto »Krim«, v glavnem pa sem tamkaj konzumiral izvrstnega »Slavutiča«.

Ukrajinski vic: zakaj telo hitreje izloči pivo kot mleko? Ker pivu vmes ni treba spreminjati barve. In zakaj izloči telo rusko pivo hitreje od ukrajinskega? Ker mu vmes ni treba spreminjati niti okusa. 😆

V Moldaviji sem imel čas in čast poskusiti edinole »Chisinau«. Ni bilo slabo.
Armenija je znana po svojem znamenitem konjaku (baje je Winston Churchill srkal izključno armenski konjak znamke »Ararat«), zato pa se s pivi ravno ne more pohvaliti. »Kotayk«, še posebej pa »Kilikia« sta tako svinjsko grenki pivi, da sta praktično nepitni! Tudi v Gruziji žejnemu popotniku toplo priporočam odlično rdeče vino namesto piva, čeprav »Kazbegi« mogoče niti ni bilo tako slabo in »Argo« takisto ne…
V Azerbajdžanu mi je ob šašliku, kebabu, pilavu in ostalih orientalskih kulinaričnih dobrotah najbolj pasalo »Xirdalan« pivo.

V Romuniji imaš solidnega “Ursusa” in “Silvo” (pa na temnega »Ciuca« ne gre pozabiti!), “Bergenbier” ni kaj posebnega, ampak zaboga nikarte ne pijte piva z modro etiketo, ki sliši na ime “Aurora“, ker je nikakvo!!! “Aurora” je gnojšnica.
V Bolgariji sem popil največ piva, imenovanega “Kamenitza“. Takoj za njim bi uvrstil “Zagorko“, “Boljarka” pa je za razliko od “Astike” vsaj pitna. Najbolj znano bolgarsko pivo, namreč “Šumensko“, me ni preveč navdušilo, enkrat me je celo – prisežem! – po njem bolel želodec…
V Srbiji sem pil v glavnem »BIP«-ove spljačine, okus pa sem si tu in tam popravil s solidnim »Apatinskim«. O kvaliteti črnogorskega “Nikšičkega” verjetno ni treba izgubljati besed! Odlično pivo! V Makedoniji me je navdušil »Zlaten dab«, »Skopsko« in »Bitolsko« dobita oceno zadostno.

Palec dol za albanska piva! »Tirana« je scalnica, »Stela« in »Kaon« takisto, »Korca« pa ima celo okus po suhih slivah! Bljak!

Ne smem pozabiti na Poljsko. V teh krajih zahtevajte “Žyvec” pivo, lepo steče po jeziku in je blagega okusa. No, priporočal bi vsaj še “Tyskie“, “Lech” in “Okocim“. V neki pivnici v Krakowu so nam postregli tudi z domačim ingverjevim pivom, zavoljo enormnih količin zaužitega omenjenega napitka (točijo ga v nekakšnjih valjih po štiri litre!) pa mi je ime ušlo iz glave…

Kar se pa že omenjenih čeških piv tiče… Toliko opevani “Budvar“, “Plzensky Prazdroj“, “Krušovice” in “Staropramen” (pa še kakšnega “Ostravarja“, “Kelta” in “Branika” lahko dodamo) so namreč čisto navadna čopotnica, ki človeka le napihnejo kot kroto, zadenejo pa popolnoma nič! Pasalo mi je edino “Starobrno“, pa še to le zaradi okusa. Napitki njihovih bratrancev iz slovaških pivovarn (“Zlaty Bažant“, “Martiner“) pa niso žal nič boljši…

Pa na zdravje!

Willy je na najino balkansko turo vzel tudi svojo stereofotografsko opremo. Iskreno rečeno, zelo sem bil presenečen, da nama zaradi nje niso zatežili že na brniškem letališču (oz. letališču Jožeta Pučnika, kakor se je uradno preimenovalo ravno tisti dan). Oprema namreč izgleda precej podobno kot doma izdelana bomba: dva po domače skupaj zašvasana cenena digitalca, iz katerih gledajo žice s sprožilcem… 😕
Seveda pa je glavno, da stvar deluje! Nekaj najbolj zanimivih 3D fotografij je na ogled v spletni galeriji, brez posebnih modro/rdečih očal pa žal spet ne bo šlo… ❗

– Vsak Makedonec je bodisi delal ali pa služil vojsko v Sloveniji (tudi pravoslavni pop!) oziroma ima bližnjega sorodnika, ki je bodisi delal ali pa služil vojsko v Sloveniji.
– Makedonci jeseni z novim šolskim letom uvajajo devetletko. 😐
– Albanski vlaki so v stanju totalnega razpada. Prastari, polomljeni, uničeni, z vsemi razbitimi šipami, zanikrni, umazani… Kljub vsemu so točni do minute!
– Najcenejše malo pivo: Podgorica (0,50 EUR)
– Najdražje malo pivo: Dubrovnik (2 EUR)
– Najcenejše kosilo: Bitola (čevapčiči s prilogo 1,6 EUR)
– Najdražje kosilo: Budva (špageti z morskimi sadeži 7 EUR)
– Potovala sva z letalom, vlaki, avtobusi, ladjo, taksiji, maršrutkami in na štop z lokalci, zato je bilo Potovanje v tem smislu popolno.

Spodnji Črnogorki pa sta za bojkobrokerja. 🙂

Belorusija-Minsk, Bolgarija-Sofija, Bosna in Hercegovina-Sarajevo, Česka-Praga, Črna Gora-Podgorica, Hrvaška-Zagreb, Makedonija-Skopje, Poljska-Varšava, Rusija-Moskva, Slovaška-Bratislava, Slovenija-Ljubljana, Srbija-Beograd, Ukrajina-Kijev.

Vse slovanske države in njihove prestolnice. In prav vse sem obiskal! 🙂

Dobre vodi avtošolo. “Instruktor za A, B, C, D i E kategorija” mu piše na okorno izdelani, doma sprintani vizitki. Ročno pripiše še številko svojega mobitela, za vsak slučaj – če bova kaj potrebovala, karkoli, naj ga kar pokličeva.
Dobre je pred razpadom Jugoslavije služboval v JLA. Verjetno kak podoficir, stariji vodnik, ocenim, za zastavnika mi izgleda premlad. Kuzma, Petanjci, Murska Sobota. Tudi sin se mu je rodil v Rakičanu, pove. Danes vozi tovornjaka in včasih pelje tudi skozi svoje rojstno mesto. A vedno ponoči, zato ga sploh ne vidi, ne pozna. Dobre govori tiho, z rahlo sklonjeno glavo strmi nekam v daljavo in počasi vleče dim za dimom. Na roki tetovirano srce in napis JNA. Njegove besede so polne grenkobe, depresije in razočaranja. Totalna resignacija in obup. Z razpadom nekdanje države se je porušilo tudi njegovo življenje, vse v kar je verjel.
Kaj pa je danes z radgonsko karavlo? Propada. Tudi v Makedoniji bivše vojašnice propadajo. Pa hotel Grozd? Tudi njega ni več.
S stiskom roke se poslovimo. Dobre plača najino pivo in zamišljeno otožen odide.

1. Tito sploh ni bil Tito, ampak madžarski vohun, nastavljen s strani ZDA. Pravi Josip Broz je umrl v 1. svetovni vojni na ruski fronti. Ta Madžar pa se je pisal Josip Ambroz.
2. Na vojaški akademiji v Budimpešti je bil Tito Hitlerjev sošolec in tam sta se skupaj dogovorila za delitev Evrope.
3. Hitler Jugoslavijo napade samo zaradi tega, da “zezne” Tita (ta je bil namreč boljši študent od njega).
4. Svojo prvo ženo je Tito osebno ubil, zakopal pa nekje na Dedinju (ravno pred kratkim naj bi našli in odkopali njeno truplo).
5. Jovanka je bila ruski vohun in z njo se je bil prisiljen poročiti. Sicer pa je bil Tito mangup (karkoli že to pač pomeni).
6. Tito sploh ni pokopan v Beogradu, ampak v Veroni. Moral bi sicer biti v Vatikanu, tako kot so vsi masoni, vključno s Hitlerjem.
7. Informbiro je bil dogovorjen med Titom in Stalinom, zato da je Rusija lahko od Zahoda dobila 30, Jugoslavija pa 10 milijard dolarjev.
8. Arkan ni mrtev, ampak uživa na Kreti (en sorodnik ga je lani tam videl s Ceco).
9. Tudi Milošević ni mrtev, živ je in zdrav in živi pod drugim imenom.

Vse to je v 15-ih minutah povedal in pojasnil kuhar hotela Medenica v nacionalnem parku Mavrovo. 😎

Makedonija je že iz zraka izgledala čisto drugače od zelene Slovenije – rjavo rumena, od sonca ožgana in rahlo valovita pokrajina. Po dokaj turbulentnem, a na srečo kratkem letu sva (z mano se potepa prijatelj Willy) pristala v Skopju ter se po obveznem barantanju s tamkajšnjimi oderuškimi taksisti nastanila v najcenejšem skopskem hostlu (in najcenejši je z razlogom, če veste kaj mislim 😕 ). Najina prednost pred ostalimi nastanjenimi (poleg tega da sva, naj vama bo, ker sta pač Slovenca, dobila malo boljšo sobo) je predvsem obvladanje the jezika naše rajnke skupne domovine, zato smo si z receptorko Nado zvečer ob pivu lahko privoščili tudi malo bolj resno debato o tem in onem. Povprečna plača je 250 EUR (učiteljska še manj, okrog 200), zato ni čudno, da Makedoncem nataliteta močno pada. Povsem drugače Albancem in kaj lahko se zgodi, da bodo čez kakšnih 20 let Makedonci manjšina v lastni državi. Tudi tako se to dela…
Ženske in dekleta so zelo urejena, kar luštna. Skoraj bi se tudi že zaljubil, in sicer v eno Slovenko že na letališču. Ampak se potem nisem.

Končno je tudi zame nastopil čas dopusta. Jutri letim v Skopje in do konca meseca nameravam prevandrati Makedonijo, Albanijo, Kosovo in Črno Goro (balkanski četvorček torej, ki mi še edini manjka v šopku vzhodnoevropskih destinacij). V potovanje bo med drugim vključen obisk največjega makedonskega etno festivala v Galičniku, odkrivanje albanskih bunkerjev, ogled domnevnega NLP-ja na freski srbskega samostana Dečani na Kosovu ter poležavanje na črnogorski plaži. V glavnem pa uživanje izvrstnih balkanskih specialitet (čevapi, pleskavice, ražnjiči, burek, kajmak…) v enormnih količinah, nacejanje s poceni pivom ter degustiranje albanskega konjaka. Mogoče še kak treking v makedonske planine…
Dolgčas mi v glavnem ne bo, vam pa (upam) zaradi moje odsotnosti tudi ne. Zanimivosti s popotovanja se bom namreč potrudil še vroče in čimvečkrat servirati na blogu iz katerega od lokalnih internet cafejev. Se beremo! 🙂