učitelj in potovanja
Kot sredstvo za nadaljno izobraževanje učitelja je vsekakor važno potovanje. Kakor je oni rokodelec, kateri ni prestopil domačega kraja, nekake manjše veljave, kakor oni, ki je videl to ali ono deželo ali mesto; ravno isto je, rekel bi, tudi pri učitelju, kateri še ni nikdar prijel potne palice v roke ter jo mahnil med svet. (…)
Ali če pride učitelj v družbo, kjer se menijo o tem, kje je ta, kje oni hodil, kaj skusil – tedaj mora učitelj, kateri vedno doma tiči, le poslušati, in če pride vrsta nanj, da naj on poroča kaj o potovanji, molčati. In kaj potem ljudje o takem učitelju mislijo, vé pač vsakdo. Od učitelja se pa zahteva dandanes, če hoče kaj veljati, da je nekak »univerzalni ženij«.
Po desetmesečnem napornem delu v šoli pridejo težko pričakovane počitnice, da se učitelj odpočije, okrepča in poživi duha.
UČITELJSKI TOVARIŠ, Ljubljana, 1. vinotoka 1893
